Se ti je nekaj zgodilo? Potrebuješ posvet? Ne ostani sam_a!
TOM telefon: 116 111
SOS telefon: 080 11 55
Se ti je nekaj zgodilo? Potrebuješ posvet? Ne ostani sam_a!
TOM telefon: 116 111
SOS telefon: 080 11 55
Dobro je, da si tukaj in iščeš informacije in podporo. Če se ti je nekaj zgodilo, ti ni treba ostati sam_a s tem.
Kdaj je NUJNO povedati naprej, da lahko prejmeš pomoč, ki jo potrebuješ?
Če si v nevarnosti, takoj pokliči 112 ali 113 ali povej odrasli osebi, ki ji zaupaš. Tvoja varnost je najpomembnejša.
Če si bil_a izpostavljen_a nečemu, kar te je prizadelo, ali pa v tebi povzročilo nelagodje:
POVEJ NEKOMU.
Tudi če nisi prepričan_a, ali je to, kar se ti je zgodilo, kaznivo dejanje:
POVEJ NEKOMU.
“Kaj pa če pretiravam?”
Dotikanje intimnih delov telesa
Siljenje, da se dotikaš intimnih delov druge osebe
Spolni pogovori ali sporočila
Pošiljanje ali kazanje spolnih fotografij in videov
Fotografiranje ali snemanje mladoletne osebe v spolne namene
Siljenje, prepričevanje ali pritiskanje, da počneš stvari spolne narave
Spolni odnos, v katerega nisi privolil_a
Ali oklevaš s tem, da bi povedal_a?
Povedati ni lahko
Če si bil_a žrtev kaznivega dejanja, je prav, da o tem nekomu poveš.
Včasih je težko spregovoriti o tem, kar se je zgodilo. Morda občutiš močno žalost, jezo, krivdo ali sram. Prav tako se ti lahko zdi, da ti pogovor ne bo pomagal, še posebej prvič, ko nekomu poveš.
Odrasli bodo poskušali razumeti, kaj se je zgodilo, in ti pomagati.
Vsi odrasli so informacijo o sumu zlorabe dolžni podati naprej pristojnim organom.
Tako lahko prejmeš podporo in pomoč, ki ju potrebuješ in pomagaš preprečiti, da bi se enako zgodilo še komu drugemu. Vedi, da imajo odrasli odgovornost, da otrokom in mladim pomagajo.
Kako povedati?
Lahko poveš neposredno: »Moram ti povedati nekaj težkega, kar se mi je zgodilo.«
Lahko začneš z občutki: »Zadnje čase se ne počutim v redu in nekaj me skrbi.«
Lahko napišeš sporočilo, pismo ali e-mail.
Komu pa naj povem?
Vedno je najbolje povedati odrasli osebi, ki ji zaupaš. To so na primer lahko učiteljica v šoli, trener v športnem klubu, šolska svetovalna delavka, mladinski delavec ali drugi. Morda bi ti bilo lažje, da poveš prijatelju_ici, nato pa skupaj govorita z odraslo osebo.
Pomembno je, da poveš v svojem tempu in veš, da ni treba povedati vsega naenkrat, prav tako lahko pogovor vedno ustaviš, če postane preveč.
Če svoje izkušnje ubesediš, je lahko zdravilno. To ti lahko pomaga pri soočanju z mislimi, občutki in odzivi ter ti omogoči da greš lažje naprej. Na začetku se lahko zdi težko, vendar mnogi, ki so spregovorili, povedo, da se jim je sčasoma izboljšalo.
Če je bilo to kar si doživel_a težko ali boleče, je o tem pogosto zelo težko govoriti. Ni treba povedati popolno ali vse naenkrat. Pomembno je samo, da začneš na način, ki je zate varen.
