Se ti je nekaj zgodilo? Potrebuješ posvet? Ne ostani sam_a!
TOM telefon: 116 111
SOS telefon: 080 11 55
Se ti je nekaj zgodilo? Potrebuješ posvet? Ne ostani sam_a!
TOM telefon: 116 111
SOS telefon: 080 11 55
Če si bil_a žrtev kaznivega dejanja, je prav, da o tem nekomu poveš.
Tako lahko prejmeš podporo in pomoč, ki ju potrebuješ in pomagaš preprečiti, da bi se enako zgodilo še komu drugemu. Vedi, da imajo odrasli odgovornost, da otrokom in mladim pomagajo.
Če si v nevarnosti, takoj pokliči 112 ali 113 ali povej odrasli osebi, ki ji zaupaš. Tvoja varnost je najpomembnejša.
Če si bil_a izpostavljen_a nečemu, kar te je prizadelo, ali pa v tebi povzročilo nelagodje:
POVEJ NEKOMU.
Tudi če nisi prepričan_a, ali je to, kar se ti je zgodilo, kaznivo dejanje:
POVEJ NEKOMU.
Ali oklevaš s tem, da bi povedal_a?
Povedati ni lahko
Včasih je težko spregovoriti o tem, kar se je zgodilo. Morda občutiš močno žalost, jezo, krivdo ali sram. Prav tako se ti lahko zdi, da ti pogovor ne bo pomagal, še posebej prvič, ko nekomu poveš.
Vedno smeš povedati, če te je nekdo prizadel ali ti škodoval. Če te skrivnost obremenjuje in ti povzroča stisko, jo lahko razkriješ, tudi če ti je nekdo rekel, da ne smeš nikomur povedati.
Če si doživel_a nekaj, kar bi lahko bilo kaznivo dejanje, je pomembno, da o tem poveš policiji, centru za socialno delo ali odrasli osebi, ki ji zaupaš.
Imaš pravico do podpore in pomoči. Za to ni potrebno, da si že podal_a prijavo policiji ali da je bilo dokazano, da si bil_a žrtev kaznivega dejanja.
Imaš pravico do zaščite, odrasli pa imajo odgovornost, da ti pomagajo.
Odrasli, ki delajo z otroki in mladimi, so navajeni poslušati o težkih izkušnjah in stiskah. Njihova naloga je, da ti pomagajo.
Nekatere skrivnosti ne bi smele biti skrivnosti.
Tisti, ki je storil dejanje, se boji, da bi se prepoznalo kot kaznivo.
Tisti, kateremu se je nekaj zgodilo, se boji, ker mu morda storilec grozi.
Odrasli bodo poskušali razumeti, kaj se je zgodilo, in ti pomagati.
Vsi odrasli so informacijo o sumu zlorabe dolžni podati naprej pristojnim organom.
Če svoje izkušnje ubesediš, je lahko zdravilno. To ti lahko pomaga pri soočanju z mislimi, občutki in odzivi ter olajša nadaljevanje življenja. Na začetku se lahko zdi težko, vendar mnogi, ki so spregovorili, povedo, da se jim je sčasoma izboljšalo.
Kako povedati?
Pomembno je, da poveš v svojem tempu in veš, da ni treba povedati vsega naenkrat, prav tako lahko pogovor vedno ustaviš, če postane preveč.
Če je bilo doživetje težko ali boleče, je o tem pogosto zelo težko govoriti. Ni treba povedati popolno ali vse naenkrat. Pomembno je samo, da začneš na način, ki je zate varen.
Lahko poveš neposredno: »Moram ti povedati nekaj težkega, kar se mi je zgodilo.«
Lahko začneš z občutki: »Zadnje čase se ne počutim v redu in nekaj me skrbi.«
Lahko napišeš sporočilo, pismo ali e-mail.
Komu pa naj povem?
Vedno je najbolje povedati odrasli osebi, ki ji zaupaš. To so na primer lahko učiteljica v šoli, trener v športnem klubu, šolska svetovalna delavka, mladinski delavec ali drugi. Morda bi ti bilo lažje, da poveš prijatelju_ici, nato pa skupaj govorita z odraslo osebo.
World Health Organization. (2026). Child maltreatment. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/child-maltreatment
Council of Europe. (2007). Council of Europe Convention on the Protection of Children against Sexual Exploitation and Sexual Abuse (CETS No. 201). Council of Europe Treaty Series. https://rm.coe.int/CoERMPublicCommonSearchServices/DisplayDCTMContent?documentId=090000168046e1dc
Brottsoffermyndigheten. (n.d.). Berätta för någon. Jag vill veta. https://www.jagvillveta.se/beratta-for-nagon/
